Bolečina, kot sopotnica

Pri svojem delu bolečine srečujem praktično vsakdan. Videla sem že ogromno njenih obrazov in lahko rečem, da je skozi leta zame postala neke vrste sopotnica na poti do zdravja. Naučila sem se gledati skozi njeno grdo plat. Skozi izključno fizični aspekt proti njenemu psihičnemu obrazu. In tam je oblika bolečine, smisel drugačen.

Potek prilagojene terapije

Moja terapija zato poteka celostno. Sprva tako vedno preverim držo telesa. Naredim potrebne teste vezano na pozicijo Atlasa (prvo vratno vretence), sacroiliakalne sklepe, položaj medenice, palpacijo, nakar sledi pomemben preizkus pretočnosti meredianov čez boleče področje. Šele na podlagi skupnega rezultata se odločim za najbolj primerno terapijo, kjer pa vedno velik poudarek dajem psihičnemu področju. Spoznala sem namreč, da pot do trajne ozdravitve ni zgolj sanacija fizičnih simptomov  ( torej bolečine ) ampak tudi psihičnih.

Bolečina je smerokaz

Verjamem v redno potapljanje v naš notranji svet. V zaznavanje občutij, ki se skrivajo mimo bolečine, v naših globinah. Vse zato, da ne bežimo stran od sebe, se ne skrivamo, temveč se ustavimo in si prisluhnemo. Občutenjem najrazličnejših oblik, ki jih zaznamo v telesu, moramo dati prostor in dovoljenje, da lahko so. Da jih slišimo. In, ko se to zgodi nas z odgovori večkrat presenetijo. Skozi sporočila, takrat vstopimo v stik s tem, kar nam govori telo. In takrat bolečina ni več bolečina ampak smerokaz.